Knjiga s pomenljivim naslovom Human Cities je nastala v okviru evropskega projekta Human Cities: Celebrating public space (2008–2010), podprtega s strani evropskega programa Kultura 2007–2013. Predstavljena je bila na Human Cities Festival v Bruslju maja 2010. Kot poudarjajo avtorji, je njen namen izpostaviti tiste segmente javnega prostora, ki jih pogosto ne štejemo za ključne, ko razmišljamo o njegovem snovanju ter pri tem opozarjajo na nove principe delovanja družbe. Namen publikacije torej ni podati nove definicije javnega prostora, temveč predvsem odpreti vprašanja, ki se nanašajo na različne poglede pri njegovi interpretaciji. Knjiga tako odpira številne zorne kote, kako ga razumeti, da bi lahko bili bolj uspešni pri ustvarjanju kvalitetnega urbanega ambienta.

Knjigo sestavljajo štirje deli. Prvi del Javnost za prostor se opira na teorijo oblikovanja (design theory) in poleg tega, da predstavi vpogled v osnovno strukturo teoretskih premis, ponuja predstavitev projektov, ki poskušajo ustvariti in razviti rešitve za nepričakovane oblike skupnosti v mestnem prostoru. Drugi del Prostor za javnost se osredotoči predvsem na to, kako razumeti uporabnike javnega prostora kot ključni dejavnik pri njegovem dojemanju v fazi analize in hkrati v fazi oblikovanja. V tretjem delu Javnost v prostoru so bili avtorji soočeni z največjim izzivom: kako teoretična spoznanja in spoznanja branja prostora v najširšem smislu preko institucionalnega delovanja preoblikovati v mehanizme, preko katerih lahko vplivamo na njegovo produkcijo? S tem naj bi vplivali na kvalitetnejši javni prostor, v katerem bi lahko njegovi oblikovalci, obiskovalci, upravitelji in ostali, ki odločajo o njem, spoštovali in uporabljali ta znanja pri svojem delu. Četrti, zadnji del knjige Javni prostor kot skupna dobrina zaokroži publikacijo na način, ki celoten projekt osvetli v novi luči. Namreč, pod okriljem razpisa Human Cities “Places to Be” so organizatorji iskali tudi predloge intervencij v javnem prostoru in zbrali sedemdeset rešitev, projektov s celotnega sveta. Četrti del knjige v štirih rubrikah (razumeti mesto, sodelovati z mestom, mesto kot platno, poustvariti mesto) na kratko predstavi trideset izbranih mednarodnih projektov.

Sama struktura knjige polemizira z vprašanjem, kako lahko danes razumemo javni prostor, pri čemer v novo vzročno-posledično povezavo postavlja javnost in prostor: javnost za prostor, prostor za javnost in javnost v prostoru. S to uredniško odločitvijo in z vsebino, ki jo predstavijo avtorji v uvodnikih posameznih delov, publikacija opozarja na to, da je glede na nov način življenja in mnoštvo hitrih sprememb v načinu delovanja družbe postalo razumevanje demografskih sprememb neizbežno, če želimo vplivati na kvalitetnejše bivalno okolje in da so uporabniki prostora enakovredna komponenta v ustvarjalnem procesu kot prostor sam. Preko projektov in esejev, ki nato osvetljujejo problematiko iz različnih kontekstov, so nadalje predstavljene izkušnje, ki so jih avtorji pridobili preko projekta.

Izkaže se, da naloga, kako zasnovati publikacijo, ni bila enostavna. Delovanje družbe se je v veliki meri spremenilo na vseh nivojih, ki vplivajo na oblikovanje in delovanje javnega prostora. Spremenili so se njeni uporabniki, investitorji, oblikovalci in nenazadnje tudi administrativni mehanizmi, preko katerih lahko vplivamo na to, kako (so)ustvarjati mesto. Zato odgovori na dileme niso in ne morejo biti enoznačni. Pri tem ni dovolj le, da razumemo uporabnike javnega prostora kot ključen dejavnik, ki vpliva na njegovo formo. Preučiti je potrebno njihove navade in potrebe, jih vključiti v odločitve, ki vplivajo na strukturo prostora, oblikovati mehanizme, preko katerih je mogoče priti do smiselnih rešitev. Slednja faza pa se tako že sooča z administrativnimi postopki, ki so predpogoj, mreža, preko katere so odprta vprašanja soočena s tem, kako “software” spremeniti v material, v “hardware”, ki bo življenju odpiral svobodo bivanja.

V tej fazi oblikovalci prostora preigravajo različne scenarije, ki jih nato prevedejo v končno obliko, ta pa je seveda odvisna ne le od želja in potreb, temveč tudi od materialnih zmožnosti posamezne družbe. Pri tem je struktura investicij, ki se je glede na politične spremembe zadnjih desetletij bistveno spremenila predvsem v tranzicijskih državah, podvržena vprašanju, kdo in kako generira javni prostor, s čimer je krog sklenjen. Če torej povzamem. Glede na to, da so malodane vsi parametri “začaranega” kroga, mehanizma, preko katerega snujemo javni prostor, podvrženi nenehnim spremembam, je nemogoče premočrtno podati odgovor na dileme. In če pri tem publikacija s svojim ustrojem in projekti strateško postavlja ustaljene principe delovanja, ki vplivajo na delovanje javnega prostora pod vprašaj, se nehote zaplete v težave, ko mora v ta okvir postaviti po eni strani projekte iz različnih družbeno-političnih kontekstov in po drugi projekte, ki so naravnani bodisi na administrativno bodisi na umetniško delovanje.

Nedvomno so izkušnje iz različnih kontekstov izjemno pomembne in dragocene, tiste, iz katerih se bo morala stroka učiti, če bo hotela doseči cilje, ki si jih je s tem projektom zastavila tudi v prihodnosti. Vendar pa potrebujemo razumevanje, kako in zakaj so se določeni mehanizmi v posameznih okoljih razvili in na kakšen način bi jih bilo mogoče v drugih kontekstih implementirati. Morda bi bilo dobrodošlo, da bi okvir publikacije predstavil tudi vmesno raven, analizo, preko katere bi bilo mogoče dobiti vpogled, od kod izkušnje in rezultati, da bi bila možnost implementacije boljša. Druga težava, problem mehanizmov, ki se nanašajo po eni strani na postopke in vključevanje javnosti ter po drugi strani na nova orodja v oblikovalskem procesu, se kaže predvsem v prezentaciji materiala. Projekte, ki so naravnani na iskanje novih mehanizmov in postopkov (npr. vključevanje javnosti v proces odločanja, seznanjanja in podobno, vključevanje javnosti v oblikovalski proces, uporaba novih tehnologij za mapiranje, vključevanje stroke v izobraževalni proces, osveščanje ...), avtorji v izhodišču zasnujejo preko argumenta, v besedi, preko analize pridejo do rezultata, ki ga nato predstavijo ponovno v besedi. Projekti, ki se nanašajo na razmislek skozi sam oblikovalski proces, so žal v tej publikaciji nekoliko zapostavljeni. Namreč, vsi predstavljeni projekti so podvrženi podobnemu formatu predstavitve in ne glede na to, da je v publikaciji kar nekaj grafičnega materiala, žal nekateri projekti ne dobijo priložnosti, da bi lahko dovolj jasno pokazali svoje izsledke.

Zadnji del publikacije predstavlja izbor tridesetih projektov, ki so jih prispevali mednarodni avtorji v okviru razpisa Human Cities “Places to Be”, kar dobrodošlo zaokroži projekt na nepričakovan način. Namen razpisa je bil zbrati primere kreativnih praks, performansov, instalacij, videov in fotografij, ki promovirajo javni prostor kot skupno dobrino, prostor za interakcijo, svobodo govora in bivanja. Na ta način so organizatorji posvetili pozornost tistim, ki ne glede na zgoraj opisane težave in dileme delujejo znotraj danih okvirov in skušajo preko konkretnih intervencij vplivati na vsakdanjik mestnega utripa. Ta gesta je bistvenega pomena, saj tako vključuje novo publiko v svoj kontekst in hkrati stroko opozarja na projekte, ki so pogosto v tovrstnih okoljih žal spregledani.

Ne glede na dileme, ki publikacijo spremljajo, predstavlja knjiga dragocen vpogled v dogajanje, ki se z različnih zornih kotov ukvarja z vprašanjem javnega prostora in s tem razkriva izkušnje, ideje, teorije za vse, ki se s tovrstnimi vprašanji soočajo. In če je, kot nam sporočajo avtorji, sprememba edina konstanta naših življenj, je morda edini način, da v tej nenehno spreminjajoči se strukturi najdemo oporne točke z določitvijo ključnih vozlišč, ki jih definirajo interesna področja, in preko njih poskušamo ustvariti nove vzorce delovanja.

Nika Grabar