 Ljubljana
Sekira v medu - stripi po motivih poslikanih panjskih končnic
Izjemoma v rubriko Uspešni primeri uvrščamo projekt, ki mu leta 2005 ni uspelo pridobiti sredstev iz programov Evropske unije, pa so ga prijavitelji (Stripburger / Forum Ljubljana ) leto kasneje vseeno izpeljali in še vedno živi.
Mednarodni projekt Sekira v medu - stripi po motivih poslikanih panjskih končnic je nastal na pobudo francoskega ustvarjalca in založnika Pakita Bolina, ustanovitelja avtorske skupine Le Dernier Cri iz Marseilla. Pestra motivika in tematika končnic ter svojevrstna revitalizacija ljudske umetnosti v sodobnem stripovskem mediju so uredništvo Stripburgerja spodbudile, da so k sodelovanju povabili devet avtorjev. To so Anke Feuchtenberger (Nemčija), Jakob Klemenčič (Slovenija), Koco (Slovenija), Milorad Krstič (Madžarska), Matthias Lehmann (Francija), Rutu Modan (Izrael), Vladan Nikoli? (Srbija in črna gora), Marcel Ruijters (Nizozemska) in Danijel Žeželj (Hrvaška/ZDA). Vsak je izbral svoj motiv iz zakladnice poslikanih panjskih končnic in ustvaril stripovsko zgodbo. Devet stripovskih knjižic s 24 do 48 stranmi, zaprtih v škatlo, sestavlja zbirko Honey Talks - Comics Inspired by Painted Beehive Panels.
Poleg knjižne zbirke so v okviru projekta pripravili tudi istoimensko potujočo razstavo, ki je bila najprej na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju (2006), doslej pa je gostovala že v petnajstih mestih.
Stripburger deluje v okviru zavoda Forum Ljubljana in do leta 2005 še ni kandidiral na evropskih razpisih. (Tudi na zadnjem razpisu nismo kandidirali, ker s partnerji skupaj nismo mogli zagotoviti dovolj sredstev.) Pričakovali so, da jim bodo evropska sredstva za projekt Sekira v medu olajšala delo, omogočila plačilo dostojnejših avtorskih honorarjev in večje število mednarodnih izmenjav, ki bi se jih lahko udeležilo čim večje število avtorjev. Sredstva bi jim omogočila tudi stabilizacijo neformalne mednarodne mreže, v okviru katere Stripburger že ves čas deluje.
Katerina Mirovič paradoksalno ugotavlja, da je s stališča prijavitelja pravzaprav bolje, da prijava ni uspela. Že v času priprave projektne dokumentacije se je namreč izkazalo, da so predpisane minimalne vrednosti projektov pisane na kožo velikim prijaviteljem, v Stripburgerjevem primeru pa je to kar proračun celotne založniške in vizualne dejavnosti za eno leto. Druga težava je bilo pomanjkanje časa za pripravo prijave in zahtevno usklajevanje med partnerji, kjer so kontaktne osebe imele različna pooblastila, kar je v nekaterih primerih podaljšalo postopke usklajevanja.
Po drugi strani pa ugotavlja, da zamisli pač niso prilagajali formularjem in da so morda prav zato tudi izpadli. "EU je tu zaradi nas in ne mi zaradi nje," pravi Mirovičeva. "Mi že ves čas delamo to, kar oni hočejo, da delamo - mednarodne izmenjave. Že od samega začetka 1992 sodelujemo s tujimi avtorji in partnerji in ne potrebujemo nobene EU, da nam to predpisuje." Obenem se sprašuje, zakaj tovrstne reference niso dovolj velika garancija za prijavljeni projekt na evropski ravni. "Mar naj trobim o 'evropski dodani vrednosti' in si izmišljujem nekaj novega? Mi vendar že (so)ustvarjamo evropsko identiteto!" Kritično ugotavlja, da "več odtehta veščina iz političnega konceptualizma kot pa minulo delo".
Iz povedanega je že razvidno, da so projekt izvedli navkljub pomanjkanju sredstev. Skrčili so obseg gostovanj oz. potovanj, zanje pa so sredstva pridobili posebej, partnerji so pokrili lastne stroške, za domače avtorje pa je Stripburger sredstva pridobil na Ministrstvu za kulturo in na mestni občini. Tudi honorarje so morali znižati na simbolično raven, pripravo na tisk in uredniško delo pa so izvedli brezplačno. Pri samem izdelku niso sklepali kompromisov. "No, morda bi uporabili močnejši karton, da bi škatla manj trpela pri pošiljanju po svetu," še pomisli sogovornica in doda: "če bi čakali na sredstva EU, ne bi nikoli ničesar naredili."
Mirovičeva povzema, da je največji problem evropskih razpisov na področju kulture nefleksibilnost. Sredstva bi morala biti dostopna tudi za manjše projekte z nižjim proračunom. Finančna konstrukcija bi morala dopuščati tudi ovrednotenje neplačanega, prostovoljnega dela. Strip je področje, ki ima v različnih državah različen status, zato imajo tudi producenti lahko zelo različne pogoje za delo in dostop do sredstev na nacionalni ravni. Meni, da bi EU morala podpirati živo produkcijo in mlajše avtorje, ne pa le velikih, festivalskih produkcij in dogodkov. Sekira v medu dokazuje, da EU z obstoječimi razpisi, žal, samo poglablja že obstoječe razlike med producenti na področju kulture.
Alenka Pirman
29. april 2009
Naslov projekta: Sekira v medu - stripi po motivih poslikanih panjskih končnic / Honey Talks - Comics Inspired by Painted Beehive Panels
Izvajalec projekta: Stripburger / Forum Ljubljana
Status izvajalca v projektu: prijavitelj
Kraj: Ljubljana, Stockholm, Videm, Pančevo, Helsinki, Oslo, Castellon, Lizbona ... (razstava je v letih 2006-2008 potovala v 15 mest v 11 državah)
Program EU: Kultura 2000, Akcija 1 (Razpis 2005 - nepodprta prijava)
Dodatne informacije: Katerina Mirovič, kustosinja, core@mail.ljudmila.org
Koprodukcija: Slovenski etnografski muzej, Viva Comix (Italija) in Serieteket (Stockholm), Kinodvor
Sodelujoča organizacija: čebelarski muzej Radovljica
Sofinancerji in sponzorji: Francoski inštitut Charles Nodier, Veleposlaništvo Kraljevine Nizozemske, MOL - Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo, čebelarstvo Božnar, Radio Študent, Amicus d.o.o.
V slovenščini:
http://www.ljudmila.org/stripcore/panjske/
V angleščini:
http://www.ljudmila.org/stripcore/bee/
|
| |
|
